Zgodba o fontani
Fontana piv Zeleno zlato je poklon hmeljarski dediščini Spodnje Savinjske doline in Žalca, ki je središče hmeljarstva v naši državi. Slovenija je tudi peta največja proizvajalka hmelja na svetu, hmelj pa je tista »začimba«, ki daje pivu okus in prepoznavno noto.
V Žalcu smo želeli obstoječo zgodovino povezati s sedanjostjo in postaviti temelje zanimive turistične zgodbe za prihodnost. Rezultat vseh teh dejavnikov je Fontana Zeleno zlato.
Zgodba o fontani se je pričela v letu 2014, na pobudo takratnega predsednika Zveze turističnih društev Občine Žalec, g. Matjaža Omladiča. Izvirna zamisel je je spodbudila Občino Žalec, da je še istega leta na arhitekturnem natečaju iskala idejne rešitve. Med šestimi predlogi je izbrala arhitekturni koncept podjetja RC Planiranje. V naslednjem letu so se vrstile priprave na projekt, imenovana je bila projektna skupina, ki se je soočala z mnogimi izzivi in jih uspešno reševala. Gradnja Fontane Zeleno zlato se je pričela aprila 2016, slovesno odprtje je bilo 6. septembra 2016, ob prazniku Občine Žalec, ki obeležuje spomin na dejanje II. vseslovenskega tabora iz leta 1868. V dveh letih delovanja, je fontano obiskalo več kot 100 tisoč obiskovalcev.
Fontana piv je postavljena v mestni park, v središču mesta, ob tržnico. Osnova za arhitekturno zasnovo fontane je simbolna hmeljska kobula, ki se izraža v dveh polkrogih oz. dveh fontanah, eni pivski in drugi, vodni. Polkrogi so oblečeni v bakreno čipko, ki simbolizira peno na pivu.
Fontano je gradilo podjetje Remont, tehnologijo pa zagotovilo podjetje Etra.
Fontana piv Zeleno zlato je prejemnica dveh nagrad Slovenske turistične organizacije - Snovalca in Sejalca.
Ponudba piv na fontani, način točenja
Nova sezona je pred vrati, saj se prva fontana piva na svetu ponovno odpre v soboto, 1. aprila.
Nova piva vam razkrijemo kmalu.
Nakup in pokušina piva
Obiskovalec kupi steklen vrček na različnih lokacijah v mestu in za ceno 10,00 € pokuša 6 x 1 dcl piva. Možen je tudi nakup vrčka za 3 x 1 dcl, ter 10 x 1 dcl. Prvi za 8,50 €, drugi pa za 12,00 €.
Kozarec, ki je opremljen s čipom, se postavi pod točilno napravo, ta ga zazna in postopek točenja avtomatsko steče. Točilne pipe se ob pričetku in koncu degustacije z avtorizacijsko kartico pooblaščene osebe dvignejo oz. spustijo.
Vrček Fontane piv Zeleno zlato je oblikoval priznani industrijski oblikovalec in častni občan Občine Žalec, Oskar Kogoj, izdelali pa so ga v "Hrastnik 1860".
Fontana piv Zeleno zlato omogoča vsem kupcem vrčkov, da lahko kupijo dodatna točenja za pivo. T.i. dokup točenj - refil omogoča, da kupec kupi dodatna točenja piva, mogoče pa ga je kupiti le za vrčke, katerih čipi so bili aktivirani isti dan, ko kupec želi opraviti refil.
Možni refili in cene:
3 dl – 5 EUR,
6 dl – 6 EUR in
10 dl – 7 EUR.
Delovni čas
APRIL
Ponedeljek: 11.00 – 18.00
Torek–četrtek, nedelja: 10.00 – 18.00
Petek–sobota: 10.00 – 19.00
MAJ
Ponedeljek: 11.00 – 19.00
Torek–četrtek, nedelja: 10.00 – 19.00
Petek–sobota: 10.00 – 20.00
JUNIJ, JULIJ, AVGUST
Ponedeljek: 11.00 – 21.00
Torek–četrtek, nedelja: 10.00 – 21.00
Petek –sobota: 10.00 – 22.00
SEPTEMBER
Ponedeljek: 11.00 – 20.00
Torek– četrtek, nedelja: 10.00 – 20.00
Petek–sobota: 10.00 – 21.00
OKTOBER
Ponedeljek: 11.00 – 18.00
Torek–četrtek, nedelja: 10.00 – 18.00
Petek –sobota 10.00 – 19.00
Trgovina Zeleno zlato, kjer kupite vrčke za pokušino na fontani, se zapre pol ure pred zaprtjem fontane.
Pridržujemo si pravico, da v primeru dežja Fontano piv predčasno zapremo.
Najdete nas na naslovu Savinjska cesta 11, ob mestnem parku.
Vrčke lahko kupite v:
- Trgovina Zeleno zlato na podeželski tržnici, Savinjska cesta 11, Žalec - samo v času obratovanja fontane oz. do pol ure pred zaprtjem fontane,
- TIC Žalec, Šlandrov trg 25, Žalec,
- Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, Cesta žalskega tabora 2, Žalec.
Zgodovina hmeljarstva in pivovarstva
Hmelj je azijskega porekla, že ljudstva v Mezoptoamiji in Starem Egiptu so pripravljala napitke iz žita in drugih rastlin. Suh hmelj so pri varjenju piva uporabljala tudi staroslovanska ljudstva in z njihovim preseljevanjem je zašel tudi v naše kraje.
Kot kulturno rastlino so hmelj gojili že v osem in devetem stoletju v Franciji in na Bavarskem. Pivo so takrat varili v samostanih, hmelj pa so v začetku gojili povsod tam, kjer so bile pivovarne. Šele kasneje so ga sadili v krajih, ki so mu najbolj ustrezali po svoji legi, zemlji in podnebju. Hmeljarstvo se je razcvetelo v 16. stoletju, v Evropi je bilo središče hmeljarstva na Češkem in Bavarskem.
Na Slovenskem se uporaba hmelja za varjenje piva omenja že okrog leta 1160 v urbarju škofjeloškega gospoda. Prelomnica v razvoju hmeljarstva na Slovenskem je nastala med vladavino cesarice Marije Terezije, ko so se med leti 1764 in 1767 ustanovile kmetijske družbe, ki so načrtno spodbujale in pospeševale uvajanje številnih industrijskih rastlin, med njimi tudi hmelja. Intenzivneje pa se je začela razvijati pridelava hmelja po letu 1870, in sicer na območju Spodnje Savinjske doline.
Prvi nasad hmelja v Spodnji Savinjski dolini je leta 1876 pri Dvorcu Novo Celje zasadil takratni oskrbnik graščine, Josip Bilger. Za začetek pridelave Savinjskega goldinga pa štejemo leto 1886, ko sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse.
Tudi pivovarstvo je v Sloveniji že dolgo doma, saj prvi ohranjeni dokumenti, ki pričajo o varjenju piva v naših krajih, segajo v 13. stoletje. Ob koncu 19. stoletja so se obrtne in rokodelske pivovarne hitro širile po deželi in največje med njimi so zvarile tudi do 3.000 hl piva. Po prvi svetovni vojni so se vse slovenske pivovarne počasi združile v delniško družbo. Vrhnika je prenehala variti pivo leta 1922, prav tako Mengeš, leto 1925 pa je bilo usodno še za Kočevje, Kranj in Žalec. Po drugi svetovni vojni so se ustalile tri velike pivovarne: Union, Laško in Talis. Pojavile pa so nove manjše pivovarne, kot so pivovarna Adam Ravbar iz Domžal, pivovarna Kratochwill in druge.
(Vir: Priročnik za hmeljarje, IHPS Žalec in www.ekomuzej.si )
O hmelju in pivu
Hmelj (Humulus lupulus L.) spada v družino konopljevk in je večletna industrijska rastlina, ki izvira iz Azije. Pridelujemo ga zaradi vsebnosti grenke lepljive snovi - lupulina. To je rumen prah na krovnih listih storžkov, ki vsebuje grenčine in aromatične snovi.
V hmeljiščih gojimo le rastline ženskega spola; podzemni del rastline je korenika – imenovana štor, ki je večletna, nadzemni deli pa so: steblo oz. trta, listi in zalistniki, imenovani panoge, ter cvetovi in storžki – plod. Vsi nadzemni deli so enoletni; jeseni odmrejo oziroma jih pospravimo z njive in spomladi iz korenike odženejo novi. Moške rastline zatiramo, saj osemenjeni storžki zmanjšujejo kakovost pridelka.
Hmelj se obira pozno poleti (od sredine avgusta do začetka septembra), ko storžki vsebujejo največ industrijsko zanimivih snovi.
Večino hmelja se uporabi v pivovarstvu kot dodatek pri proizvodnji piva, manjši delež pa pri izdelavi zdravil in kozmetičnih izdelkov. Pri proizvodnji piva je nenadomestljiva surovina, saj daje pivu prijetno zaokroženo grenkobo in aromo.
Najbolj znane slovenske sorte hmelja so: Savinjski golding, Aurora, Bobek in Celeia.
Pivo velja za najbolj priljubljeno akloholno pijačo na svetu in se hkrati ponaša tudi z več tisočletno tradicijo, postopki pridelave so se skozi zgodovino spreminjali, a sestavine ostajajo iste.
Sestavine piva
- Hmelj se v pivovarstvu uporablja iz več razlogov: pivu daje okus, predvsem grenkobo ter vonj in preprečuje njegovo kvarjenje, saj je naravni konzervans. Pomaga tudi pri ohranjanju okusa ter stabilizira peno.
- Slad je kaljen ječmen, ki se najpogosteje uporablja. Poleg njega uporabljajo pivovarji tudi pšenico, rž in ajdo. Slad je zelo pomemben pri varjenju piva, saj se iz njega sprošča sladkor, ki je pomemben pri nadaljnjih postopkih pridelave piva.
- Kvas je še ena pomembna sestavina. Kvasovke poskrbijo za fermentacijo piva in spreminjanje sladkorja v alkohol in ogljikov dioksid. Vpliva tudi na samo aromo in okus piva. Poznamo kvasovke zgornjega vrenja ter kvasovke spodnjega vrenja.
- Voda je še zadnja pomembna sestavin piva in vpliva na vse procese pri njegovi pripravi. Vendar tudi najboljša voda brez ostalih dobrih sestavin in pravilne priprave ne da dobrega piva. Šele prava kombinacija vseh štirih sestavin naredi odlično pivo.
(vir: http://www2.arnes.si/~ljlek12/pivo.htm)
Hmeljska zgodba
Fontana Zeleno zlato pripoveduje zgodbo hmeljarske tradicije, ki se je razvila skozi stoletje in pol, nekje še živi, drugje je le še spomin. Nanjo nas spominjajo številna orodja ter šege in običaji.
Pred pojavom žičnic se je hmelj vzpenjal po visokih lesenih »štangah«, imenovanih hmeljevke. Po končanem obiranju so izruvane hmeljevke do druge sezone zložili v kopice, ki so postale prepoznaven simbol Spodnje Savinjske doline. Danes kopice le še na starih fotografijah in delih likovnih umetnikov spominjajo na nekdaj najbolj značilno dejavnost doline.
Po 15. avgustu so Spodnjo Savinjsko dolino preplavili obiralci hmelja in prinesli med resne savinjske kmete preprosto veselje, smeh in pesem. Največ jih je prihajalo iz okolice Ptuja, iz hrvaškega Zagorja, s Kozjanskega, z Dolenjske, s Posavja in iz Zgornje Savinjske doline. Več je bilo žensk kot moških. Čeprav so obiralci vstajali že ob zori, je bilo hmeljišče z njimi ves dan živahno in veselo. Hmelj so obirali ročno, v parih, vsak s svoje strani hmeljevke, ki je bila položena na poseben lesen križ.
Vsaka skupina obiralcev je imela svojega »štangarja«. Štangarji so bili močni fantje, ki so spomladi postavljali hmeljevke/štange, po katerih se je ovijala hmeljeva trta. V času obiranja so z mačkom privzdigovali hmeljevke, da so jih obiralci lažje položili na križ in nato obrali hmeljske kobule. Maček pa je orodje, s katerim so privzdignili hmeljevko iz zemlje. Ime izhaja iz oblike pripomočka, saj njegov železni del spominja na mačje kremplje.
Ročno obran hmelj so merili v posebnih mernikih/škafih. Prvi škafi so bili leseni, kasnejši aluminijasti, vsi pa so imeli volumen 30 litrov. Pri merjenju je bilo pomembno, da so bile kobule lepo obrane in da vmes ni bilo listja, sicer je gospodar razsul obran hmelj na razgrnjene vreče. Če te je gospodar »dal na plahto«, kot so temu rekli obiralci, so z ločevanjem hmeljskega listja od kobul izgubljali čas in zaslužek. Obiralci so spoštovali kmeta, ki je pošteno meril, kar je pomenilo merjenje do roba škafa oz. brez vrha.
Pri merjenju, ki ga je navadno opravil gospodar sam, so delili balete. To so bili kartonski listki ali aluminijaste ploščice s številom nabranih škafov hmelja. Zares pridni obiralci so na dan nabrali tudi do trideset škafov hmelja. Balete so ob koncu obiranja zamenjali za denar.
»Obirovska južina« je pomenila tople kumare in zabeljen stročji fižol. Savinjčane ta hrana še danes spominja na leta, ko je obiranje hmelja preplavilo celotno dolino. Vsak obiralec je ob prihodu dobil svojo skledo in žlico. V času kosila/južine so sedeli po brazdah, po možnosti skriti v senci, nekoliko pokramljali in v naglici pojužinali. Čas je bil zelo dragocen, saj so avgustovski dnevi že občutno krajši.
Med obiranjem se je kupček balet pridno večal, hmeljišča so se praznila, sezona obiranja hmelja pa se je uradno zaključila s hmeljarskim »likofom«. Za likof so se obiralke še posebej potrudile. Po vrtovih so nabrale cvetje in z njim okrasile hmeljske koše, vozove, konje in kasneje traktorje. Gospodinje so zvečer pripravile pravo pojedino, na kateri ni manjkalo potice in mesa, pa tudi pijače je bilo dovolj. Pelo in plesalo se je pozno v noč, pozabljene so bile bolečine in vsi prepiri, ki so večkrat spremljali to težko sezonsko delo.
- Hmeljarska princesa in hmeljarski starešina
Vsako leto Društvo podeželske mladine Spodnje Savinjske doline iz svojih vrst izbere hmeljarsko princeso. Ta prihaja iz hmeljarske družine, je mlada, neporočena in mora vedeti vse o hmelju in hmeljarstvu. Na simbolni ravni predstavlja princesa hmeljevo kobulo, v rokah pa drži hmeljarski škaf.
Društvo hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije pa podeljuje častni naziv Hmeljarski starešina, ki ga lahko doseže hmeljar ali delavec v hmeljarstvu z najmanj deset let dela na tem področju, star pa mora biti več kot 48 let. Starešina predstavlja hmeljevo trto, njegov dodaten simbol pa je hmeljarski maček.
O Simonu Kukcu
Znano je dejstvo, da velja Simon Kukec za najpomembnejšega pivovarja, ki ga Laščani imenujejo oče laškega piva. Manj znano pa je, da je imel tudi pivovarno v Žalcu, ki je po prvi svetovni vojni prenehala delovati. Z njo je v Žalcu ugasnila več desetletna tradicija pivovarstva, ki jo je ustvaril in vodil Simon Kukec.
Rojen je bil na majhnem posestvu v Povirju pri Sežani (1838). Poročil se je z Ano Smolka, v času poroke pa je živel v Martinščici pri Reki, kjer je delal kot železniški čuvaj. Z ženo sta vodila restavracijo, on pa je deloval tudi kot prevozniški podjetnik pri izgradnji pristanišča.
Enajst let kasneje sta se naselila v Trbovljah, vzela v zakup rudniško restavracijo in s tem veliko zaslužila. Kasneje sta se preselila v Žalec, kjer sta nakupila toliko nasadov hmelja, da sta obveljala za veleposestnika.
Simon Kukec je imel še eno veliko strast – kockanje. Pravijo, da je ta veliko prispevala k velikosti njegovega bogastva, saj je imel »srečno roko«.
Od Žuževe vdove je kupil bivšo staro pivovarno, ki jo je ustanovil leta 1842 žalski posestnik Franc Žuža. Kukec je pivovarno povečal, jo povsem moderniziral in ji dodal lastno sladarno. Poleg tega je na dražbi kupil pivovarno Laško – Laški trg. Obe pivovarni je združil in ju imenoval Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Pivovarno v Laškem je vodil njegov sin Edvard, pivovarno v Žalcu pa je vodil sam do svoje smrti leta 1910.
Znano je, da je Kukec zaposloval predvsem samo Slovence. Ker strokovnjakov za pivovarstvo ni bilo, je zaposloval na ta delovna mesta Čehe.
Idej Kukcu ni manjkalo in kmalu je začel uporabljati termalno vodo, ki je izboljšala okus pivu. Tako je uveljavil termalno pivo, ki v nekoliko spremenjeni obliki obstaja še danes. Posel je cvetel in proizvedli so čedalje več piva, ki so ga uspešno prodajali po celotnem slovenskem prostoru in izven njegovih meja. Pili so ga v Budimpešti, Egiptu in celo v Indiji.
Anekdota, povezana s termalnim pivom, pripoveduje: Zgodilo se je, da so zaradi ljudskega prevoda izraza termalno pivo (“Kurbier” – Kurort/zdravilišče in Bier/pivo), osvajalce ženskih src, ki so tudi radi skočili čez plot, poimenovali kar “termalno pivo” in se tako izognili neprimernemu izrazu.
Simon Kukec je pustil pomemben pečat v Žalcu in v Laškem, zato smo se v Zavodu za kulturo, šport in turizem Žalec odločili, da bomo zopet obudili spomin nanj.
Pivo Kukec lahko pokusite na Fontani piv Zeleno zlato ter v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Na Simona Kukca vas spominjajo tudi spominki: »trojčki« piva, pivski vrčki, majice, predpasniki, ki jih lahko kupite v ekomuzeju, TIC-u Žalec in Trgovini Zeleno zlato.
V decembru 2020 je na voljo posebno polnjenje piva - Praznični Kukec, ki ga za ZKŠT vari Pivovarna Haler.
Na pivo ... in potem?
Po pokušini piv na Fontani Zeleno zlato vam obisk Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki se nahaja v neposredni bližini, še bolj podrobno prikaže tradicijo hmeljarstva in pivovarstva naše doline.
Tudi sam sprehod po prenovljenem mestnem jedru s številnimi znamenitostmi in zanimivimi trškimi hišami bo popestril obisk Spodnje Savinjske doline. Sledove bogate preteklosti je moč zaslediti v dobro ohranjenih zgradbah starega trškega jedra, od katerih naj omenimo Zotlovo domačijo iz 16. stoletja in Savinovo hišo iz l. 1669, rojstno hiša skladatelja Rista Savina. Ob cerkevi sv. Nikolaja s prvo omembo v 1173 se nahaja ohranjen obrambni stolp iz časa turških vpadov, vinski keuder ter park zdravilnih in aromatičnih rastlin. V bližini mesta stoji baročni Dvorec Novo Celje, kjer je bil prvi nasad hmelja, še streljaj stran pa k obisku vabi bazilika Matere Božje v Petrovčah.
Ob fontani se nahaja tudi Trgovina Zeleno zlato, kjer lahko kupite številne izdelke s kmetij Spodnje Savinjske doline, ob sobotah dopoldne po doživite utrip podeželske tržnice (trenutno je trgovina zaradi prenove tržnice zaprta, sobotna tržnica pa prestavljena na parkirišče pri Domu II. slovenskega tabora Žalec).
Nedaleč od Žalca, v Šempetru v Savinjski dolini se nahajata dva bisera – Jama Pekel in Rimska nekropola. Prva vas popelje na enourni sprehod po podzemlju, druga pa na zgodovinsko popotovanje v čas Rimljanov.
Če pa mestni park, v katerem se nahaja fontana, prebudi željo po aktivnem gibanju v naravi, se vam v okolici Žalca tudi za to nudijo številne možnosti. Najdete jih na tej povezavi.
Ob vseh teh aktivnostih se kaj kmalu oglasi tudi lakota. Odgovor na vprašanje, kje jo potešite, pa najdete tu.
Zanimivosti lahko odkrivate sami ali v družbi lokalnega turističnega vodnika. Na tej povezavi najdete tudi predloge za številne izlete po bližnji okolici. Za dodatne informacije se obrnite na TIC Žalec.
